-
čìnitelj m gl. činilac
-
čìniteljica ž, činitèljica ž činiteljica
-
čìniti -īm
I.
1. delati: činiti štetu, sramotu, dobro; ne čini vjera čovjeka, nego ono ljudsko što nosi u sebi; srebrno sedlo ne čini konja dobra
2. napravljati: činiti dubok utisak
3. pomeniti: to ne čini ništa
4. znašati: to sve skupa čini sto dinara
5. opravljati: činiti svoju dužnost
6. činiti preljubu prešuštvovati
7. strojiti: činiti kožu
8. občinjati: činiti pšenicu
II. činiti se
1. delati se: tebi se čini samo dobro; tko se ovcom čini, vuk ga izije; činiti se lud, ludim delati se neumnega; činiti se nevještim delati se nevednega, sprenevedati se
2. zdeti se: meni se čini da smo o tome već govorili
-
čînj m (it.) dial. cilj, tarča v igri "plojke" ali kamnitna ploščica, s katero skušajo igralci zadeti tarčo
-
čìnjarica ž vedeževalka, ki pred Jurjevim naredi kravam, da bi imele več mleka
-
čínjati čînjām
I.
1. začenjati z metanjem činja, kamna, kopja, prim. činj
2. začenjati: kad činja da ore, a noge mu utonu u brazdu
II. činjati se dozdevati se: sunčev zrak mi se činja kao od leda
-
čȉnjenica ž dejstvo: to nije zamisao već činjenica; on je u ovom društvu najveća činjenica ima prvo besedo
-
čȉnjeničkī -ā -ō, čȉnjeničnī -ā -ō dejanski: -o stanje
-
čìnjēnje s delanje, strojenje: činjenje kože
-
čȉnkati -ām gl. čimkati
-
čȉnkavica ž dial. ščinkavec
-
čȉnklja ž zool. činklja, Misgurnus fossilis
-
činodjéjstvo s (ijek.), činodéjstvo s (ek.) (csl.) cerkveno opravilo (pravosl.)
-
činodjèjstvovati -ujēm (ijek.), činodéjstvovati -ujēm (ek.) (csl.) opravljati božjo službo (pravosl.)
-
čînom prisl. resnično, zares
-
čȉnorēd m vrsta, rang
-
čìnōvnī -ā -ō po činu, po stopnji: činovni razred
-
čìnōvnica ž, činòvnica ž uradnica
-
čìnōvničić m, činovnìčić m uradniček
-
čìnōvnīčkī -ā -ō, činòvnīčkī -a -ō uradniški: činovnički aparat; -a vlada