-
ἀδελφε(ι)ός, ὁ = ἀδελφός.
-
ἀδελφεο-κτόνος, ὁ (κτείνω) ion. bratomorec.
-
ἀδελφή, ἡ sestra; sorodnica.
-
ἀδελφιδέος, skrč. -δοῦς, ὁ nečak, stričnik.
-
ἀδελφιδῆ, ἡ (ἀδελφή) nečakinja, stričnica.
-
ἀδελφός 3 (voc. ἄδελφε) [Et. ἀ copul. in δελφύς = uterus, sorojeni] bratovski, sestrinski; podoben, enak, soroden, soglasen; subst. ὁ brat; NT stričnik, sorodnik, sovernik.
-
ἀδελφότης, ητος, ἡ bratstvo, bratje, bratovščina NT.
-
ἀδέω (ἄδην) [samo opt. aor. ἀδήσειεν in pt. pf. ἀδηκότες in ἀδδηκότες] ep. nasitim se, naveličam se česa; pf. presit sem česa, pristudilo se mi je kaj.
-
ἅδῃ gl. ἁνδάνω.
-
ἁδη-φάγος 2 (ἅδην, φαγεῖν) požrešen, sneden, pren. drag; νόσος bolečina, ki izjeda.
-
ἀδηλότης, ητος, ἡ (ἄδηλος) negotovost.
-
ἀδημονέω sem nemiren (v strahu, zadregi, stiski), NT sem žalosten.
-
ἄδην, ἅδην [Et.: kor. sa-, lat. sat, satis, slov. sit, nem. satt] adv. zadosti, dovolj, dosita.
-
ἀδήσειε gl. ἀδέω.
-
ἁδήσω fut. k ἁνδάνω.
-
ἀδιαφθορία, ἡ nepokvarjenost, čistost.
-
ἀδῐκέω (ἄδικος) 1. act. a) abs. krivično ravnam, grešim; b) delam (storim) krivico komu (τινά), razžalim; škodujem; (γῆν) opustošim; ἀδικεῖτε πολέμου ἄρχοντες krivično ravnate, ker začenjate vojsko. 2. pass. (s fut. ἀδικήσομαι), dela (stori, godi) se mi krivica, trpim krivico ali škodo.
-
ἀδίκημα, ατος, τό (άδικέω) krivica, prestopek, žalitev, pregreha, zločin; brezpravna posest, krivično imetje, malovredno sredstvo.
-
ἀδικήω ajol. = άδικέω.
-
ἀδικία, ἡ, ion. -η in ἀδίκιον, τό = ἀδίκημα.