Franja

cōnea -ae, f, gl. cicōnia.

cōnectō, slabše connectō, -ere -nexuī -nexum

1. speti (spenjati), (za)vozlati, (z)vezati: pallium conexum in humero laevo Pl., tibi conexos carpere crines O., (apes) pedibus conexae ad limina pendent V., laminae serie inter se conexae Cu., naves conexae validis trabibus T.; occ. s proleptičnim obj. speti, zvozlati, strniti: aeternis ex astris cupiens conectere nodum Ci. poet., qui sena leonum vinxerat inter se conexis vellera nodis O., alvus (navis) sine vinculo aeris aut ferri conexa T. strnjen, sklenjen.

2. pren.
a) (krajevno ali časovno) (z)vezati, (z)družiti, spojiti (spajati): inter se omnia conexa et apta Ci., persequere conexos his funeribus dies Ci. neposredno sledeče dni, Mosellam atque Ararim factā inter utrumque fossā c. T., conexa cacumina caelo Sil.
b) (večinoma znotraj) zvez(ov)ati, spojiti (spajati): cum (virtutes) ita copulatae conexaeque sint, ut omnes omnium participes sint Ci., facilius est apta dissolvere quam dissipata conectere Ci., amicitia cum voluptate conectitur Ci. je tesno povezano, verba lyrae motura sonum conectere digner H. ritmično zvrstiti, unde … uno amne discretis conexum odium T. se je združilo.
c) occ. α) koga v kako nevarnost idr. zamota(va)ti, zaplesti (zapletati): criminibus mariti conexa T., discrimini patris filiam c. T. β) sorodstveno zvezati: Aug., Silanus per affinitatem conexus Germanico T., tudi samo: conexus Varo, Caesari T. v sorodstvu z Varom, s Cezarjem. γ) fil. zvez(ov)ati, zvrstiti (zvrščati), (na)nizati: omne, quod ipsum ex se conexum sit, verum esse Ci. — Od tod

1. subst. pt. pf. cōnexum -ī, n logična vrsta sklepov, logični zaključni niz: ipsa enim ratio conexi, cum concesseris superius, cogit inferius concedere Ci.

2. adv. pt. pf. cōnexē v zvezi, v stiku: M.

cōnestō -āre, gl. cohonestō.

cōnexiō, slabše connexiō, -ōnis, f (cōnectere, connectere)

1. tesna zveza, tesen stik (spoj), zvrstitev, niz: scutorum, armorum Isid., Serv.

2. occ.
a) organska zveza: animae et corporis nostri Ambr.
b) nravstvena zveza, navezanost: caritatis Aug., unius debiti Aug. navezanost na krivdo enega (izvirnega) greha.
c) časovna zveza, kronološka zvrstitev: fatum est conexio rerum per aeternitatem Ci. ap. Serv.
č) fil. logični zaključek, sklep: Q., Aug.
d) gram. zveza glasov, črk = zlog; v pl.: Char.

cōnexīvus, slabše connexīvus, 3 (cōnectere, connectere) nanašajoč se na zvezo, vezalen, vezen: coniunctio Gell. vezni člen, veznik.

cōnexus, slabše connexus, -ūs, m (cōnectere, connectere) splet, zaplet, tesna zveza, stik: Lucr., Vitr.

cōnexus 3 in cōnexum -ī, n, gl. cōnectō.

cōnfabricor -ārī izdel(ov)ati kaj, samovoljno tvoriti: originem vocabuli Gell.

cōnfābulātiō -ōnis, f (cōnfābulārī) pogovor, razgovor, pomenek: Eccl.

cōnfābulātor -ōris, m (cōnfābulārī) pogovarjalec, pomenkovalec: dei Eccl. z bogom.

cōnfābulātus, abl. -ū, m (cōnfābulārī) pogovor, razgovor, pomenek: Sid.

cōnfābulor -ārī -ātus sum

1. intr. blebetati, kramljati, pomenkovati se s kom, ljubkovati se: cum aliquo Pl., Vulg., de aliqua re Varr. ap. Gell.; abs.: confabulari atque ausculari Pl., ad aliquam accedere confabulatum Ter.

2. trans. ogovoriti (ogovarjati) koga, pogovarjati se, razgovarjati se s kom o čem: confabulari rem meam magnam tecum volo Pl.

cōnfamulāns -antis (cum in fāmulārī) skupaj služeč: Macr.

cōnfamulus -ī, m soslužabnik, tovariš: Eccl.

cōnfarreātiō -ōnis, f (cōnfarreāre) konfareacija, najstarejši in najsvetejši izmed treh načinov, na katere se je sklepal rimski zakon: Plin., G., Ulp., Arn., Lamp., Serv.

cōnfarreō -āre (—) -ātum (cum in farreum libum pirov kolač) na najsvetejši način (svečano) zakon skleniti (sklepati). Ta način je bil najstarejši; darovalo se je kolač iz pirove (far) moke vpričo višjih svečenikov (navzoča sta bila pontifex maximus in flamen Dialis) in desetih prič. Tako sklenjen zakon je bilo mogoče razveljaviti le na enako pobožnem in svetem obredu (diffarreatio); za ločitev zakonov, sklenjenih na druga dva načina, je namreč zadostoval že sporazum med zakoncema: assuetudo confarreandi T., confarreatis parentibus geniti T. rojeni v svečano sklenjenem zakonu, konfareaciji, dum confarreatur Serv. — Soobl.: cōnfarrātūrus matrimonium Ap. nameravajoč (hoteč) skleniti konfareacijski zakon, in pren.: scelerata mysteria, quae dicuntur … cōnfarrāta Hier.

cōnfātālis -e na isto usodo navezan, sousojen: Ci.

cōnfectiō -ōnis, f (cōnficere)

I.

1. napravljanje, naprava, pripravljanje, priprava, zgotovitev, dovršitev, izdelovanje, izdelava: Gell., Cod. I., tabularum, belli Ci., annalium, huius libri Ci. pisanje, memoriae Ci. mnemonika, medicamenti Cels.; konkr. pripravek, delo: Pall., Marc.

2. nabava, izterjava, izterjavanje: tributi Ci. —

II. zdrobitev, drobljenje, strtje, pokonča(va)nje: intimi dentes conficiunt escas, quae confectio … Ci., valetudinis c. Ci. ap. Non. oslabljenje.

cōnfector -ōris, m (cōnficere)

1. pripravljavec, izvršilec, izvršitelj, izdelovalec: Vop., negotiorum Ci., totius belli Ci. ep., dux et exercitus tanti belli confector(es) T. ki sta končala tolikšno vojno.

2. uničevalec, pokončevalec: cardinum Luc. ap. Non. lomilec, c. et consumptor omnium ignis Ci., c. ferarum Suet.

cōnfectrīx -īcis, f (cōnfector)

1. pripravljalka: vis illa voluptatis c. Iulian. ap. Aug.

2. pokončevalka: c. rerum omnium vetustas Lact.