Franja

apertīvus 3 (aperīre) odpiralen, dražljiv (o zdravilih): Cael.

apertō -āre (intens. glag. aperīre)

1. docela razgaljati: brachium Pl.

2. odpirati: vias ad caelum: Arn.

apertor -ōris, m (aperīre) otvoritelj, začetnik: Tert.

apertulārius -iī, m (aperīre) odpiralec vrat, vlomilec: Isid.

apertūra -ae, f (aperīre)

1. odprtje, odpiranje, otvoritev: Ulp. (Dig.), Cod. I., aperturas habere in exteriores partes Vitr. odpirati se navzven (o vratih).

2. met. odprtina, vrzel, luknja: Vitr., Veg., Vulg.

apertus 3, gl. aperiō.

apēs -is, f, gl. apis.

apex -icis, m

1. konica, ost, koničast konec, vrh, rt, kopa: flamma apicem per aëra duxit O. plamen se je koničasto dvignil v zrak, levis apex (sc. flammae) visus fundere lumen V. koničast plamen, huius (lauri) apes summum... obsedere apicem V., montis ap. O., Sil., ap. Peliacus O., Siculus (= Aetna) Lucan., gratus Iulo sublimis apex (sc. montis Albani) Iuv., obelisci Plin., eiusque (sc. falcis) velut apex pronus imminens mucro vocatur Col.; pren. vrhunec, najvišja stopnja: tenere summum apicem perfectionis Arn., dignitatum apices maximi Amm.

2. met.
a) konica šlema, vrh šlema, poseb. kovinska cev, v kateri tiči konjski rep: apicem summum (galeae) hasta tulit V.; odt. pren. čelada, šlem: ardet apex capiti V.
b) grebenast izrastek na ptičjih glavah: Plin.
c) na vrhu bele svečeniške kape (albus galērus) pripeta, z volno ovita oljkina šiba: Serv., P. F.; od tod pren. koničasta kapa, stožčast klobuk, in to: α) iz krzna žrtvovanega jagnjeta sešita, z oljkino šibo okrašena stožčasta svečeniška kapa: lanigeri apices V., ap. Dialis (Jupitrovega svečenika) Val. Max., cui libet apicem Dialem imponamus L. = naredimo za Jupitrovega svečenika, apex, qui est sacerdotum insigne, dictus est ab eo, quod comprehendere vinculo antiqui apere dicebant P. F. β) = tiara azijskih vladarjev: ab aquila Tarquinio apicem impositum Ci., regum apices H. krone, naglavja, diademi, apicis nobilitatus auctoritate Amm.; met. kraljevska oblast: apicem Fortuna sustulit H.; pren. okras, čast: apex est autem senectutis auctoritas Ci.
č) gram. α) znamenje dolžine nad samoglasniki (npr. á, šele pri poznejših slovničarjih ā): Q. in pozni slovničarji; pren.: nullum apicem quaestionis praetermittere Arn. niti pičice vprašanja ne preskočiti, disputare de apicibus iuris Ulp. (Dig.) o pravnih malenkostih. β) apices litterarum Gell. potegi črk; met. (v pozni ces. dobi) pisanje, spis, pismo: apicum oblator Sid., poseb. apices sacri Sid. ali apices Augusti Cod. Th., Cod. I. cesarski dopisi, lectores divinorum apicum Cod. Th.

apexabō (apexaō) -ōnis, f nekaka klobasa: Varr., Arn.

aphaca -ae, f (gr. ἀφάκη) čistnik, tanki ali ploščati grah: Plin. — Soobl. aphacē -ēs, f smolička, regrat: Plin.

Aphaea -ae, f (Ἀφαῖα iz ἀ in φαίνομαι = ki je postala nevidna, ki je izginila) Afeja, vzdevek Britomarte (gl. Britomartis), ki je na begu pred preganjajočim jo brodarjem izginila v Artemidinem svetišču na Egini; tu je imela svetišče, v katerem so jo Eginci častili: Ps.-V. (Cir.).

aphaerema -atis, n (gr. ἀφαίρεμα) pira največje vrste: Plin.

aphaeresis -is, f (gr. ἀφαίρεσις) odvzem, slovnična podoba, ko se začetku besede odvzame (odbije) kaka črka ali zlog (npr. lauda nam. alauda): slovničarji.

aphanticus 3 (gr. ἀφαντικός) opuščen, pust, puščoben: iugeratio Cod. Th.; subst. aphantica -ōrum, n opuščeni kraji, pustišča: Cod. Th.

apharcē -ēs, f (gr. ἀφαρκή) afarka, drevo: Plin.

Aphare͡us -eī, m (Ἀφαρεύς) Afarej,

1. mesenski kralj, Linkejev in Idov (Idas) oče. Od tod adj. Apharēïus 3 (Ἀφαρήιος) Afarejev: proles O.

2. Kentaver, ki mu je Tezej na Piritojevi svatbi raztreščil roki: O.

aphēliōtēs, gl. apēliōtēs.

Aphesās -antis, acc. -anta, m (Ἀφέσας) Afezant, gora na Peloponezu: Stat.

Aphīdās -ae, m (Ἀφείδας) Afida, Kentaver: O.

Aphidna -ae, f (Ἄφιδνα) Afidna, eno izmed 12 kekropskih mest v Atiki: O. — Soobl. Afidnae -ārum, f (Ἄφιδναι) Afidne: Sen. tr.