Franja

apiastra -ae, f (apis) ptica, ki zasleduje čebele = merops, najbrž čebelojedec legat: Serv.

apiastrum -ī, n (apium iz apis) matičnik, melisa, čebelam priljubljena rastlina: Varr., Col., Plin.

apiātus 3 (apium)

1. kakor z zéleninim semenom opikan, pikast: mensa Plin.

2. z zéleno (s)kuhan: aqua: Th. Prisc.

apīca -ae, f (iz. gr. ἄποκος brez volne) ovca golotrba: Varr., Plin., P. F.

apicātus 3 (apex) s svečeniško kapo okrašen: coniunx apicati Dialis O.

apicius 3 (apis) čebelam priljubljen, od čebel iskan, od tod slasten, sladek: vinum ap. Ca., Varr., Plin. (pri katerem pišejo nekateri Apicium), muškatovec, uvae Ca., Varr., Macr. muškatelke.

Apīcius -iī, m Apicij, rim. priimek. Posebno M. Gavius (Gabius) Apicius Mark Gavij (Gabij) Apicij, najslavnejši rim. sladkosnednež in gastronom v času Avgusta in Tiberija: Sen. ph., Plin., T.; od tod Apīcius, naslov knjige o kuharstvu, ki je ohranjena, njen pisatelj (menda iz 3. st. po Kr.) pa je neznan. Od tod adj.

1. Apīcius 3 Apicijev, apicijski =
a) omenjenega M. Gabija Apicija: epulones Sid.
b) poimenovan po nekem Apiciju (v dobi Katona st. ali pred njo): uva Ca., Varr., Macr.; subst. Apīcium -iī, n (sc. vinum) apicijsko vino: Ca., Varr.

2. Apīciānus 3 Apicijev, apicijski: coctura Plin., condimenta Tert.

apicula -ae, f (demin. apis) čebelica: Pl., Plin. idr.

Āpidanus -ī, m (Ἀπιδανός) Apidan, reka v Tesaliji: O., Pr., Lucan. idr.

apinae -ārum, f (gr. ἀφάναι utopije, sanjarije; prim. afannae) burke, šale: Mart.

Apiolae -ārum, f Apiole, mesto v Laciju: L.

Āpiōn (Appiōn) -ōnis, m (Ἀπίων; prim. Āpis Ἆπις) Apion,

1. priimek kirenskega kralja Ptolemeja: Ci., L. epit.

2. sloveči gr. slovničar, sodobnik ces. Tiberija: Sen. ph., Plin.

Āpīrēnsis = Ēpīrēnsis (gl. Ēpīrus).

apīrocalus 3 (gr. ἀπειρόκαλος) brez čuta za lepoto, brez okusa: Gell.

apis -is, gen. pl. -ium, od L. tudi -um, f čebela: Varr., V., H. idr., mel in ceris Attica ponit apis O., examen (roj) apium Ci., L., apium examen L., apium examina Ci., foetūs melliferarum apium O. — Soobl. apēs -is: Prob., Prisc.

Āpis -is, acc. -im in -in, abl. Āpi (Āpide le: Paul. Nol.), m (Ἆπις) Apis, sveti črni bik z belo štirioglato liso na čelu, ki so ga Egipčani v Memfidi po božje častili: Ci., T. idr.

apīscor -scī, aptus sum (incoh. glag. *apiō -ere = alligare, comprehendere vinculo) „nase privezati“, od tod

1. (krajevno) doseči, dohiteti, doiti: hominem Pl., ait eum nescio quo penetrasse maris apiscendi causā Ci. ep., apisci legatos Sis. ap. Non.

2. (fizično) doje(ma)ti, popasti (popadati) (o kužnih boleznih): ex aliis alios Lucr.

3. pren.
a) kaj kot smoter svojega prizadevanja doseči (dosegati), s trudom priti do česa: vitam deorum Ter., hereditatem sum aptus Pl., cuius (finis bonorum) apiscendi causā Ci., spes apiscendi summi honoris L., qui id flamonium apisceretur T.; redko z gen.: dum dominationis apisceretur T.
b) z umom doseči (dosegati), doumeti, naučiti se česa, priučiti se čemu: ratione animi rem Lucr., cuius (Chaldaeorum artis) apiscendae otium apud Rhodum... habuit T.; s pass. pomenom: Fabius Max. ap. Prisc., ingenio apiscitur (po drugih adipiscitur) scientia Pl.

apium -iī, n (apis) poseb. zélena, čebelam priljubljena rastl.; iz njenega listja so starodavniki spletali vence: Col., Plin. idr., udum, vivax H., nectendum apium coronis H., apio crinīs ornatus amaro V.; apium rusticum Ap. h. = apiastellum. — Soobl. apius -iī, m: P. Veg.

aplanēs -is, adj. (gr. ἀπλανής) neblodeč, stalen: Macr.