Franja

ἀμῷεν gl. ἀμάω.

ἄμωμον, τό dišeča (indijska) rastlina.

ἁμῶς adv. (ἁμός) okrep. ἁμῶς γέ πως nekako, kakorkoli.

ἄν¹ = ἐάν, κἄν = καὶ ἐάν.

ἄν² členica, ki spada vedno h glagolu, ter pomenja, da se dejanje pod gotovimi pogoji uresniči. – Ako je stavek zanikan ali vprašalen, stoji ἄν tik za nikalnico ali vprašalnico (οὐκ ἄν, τίς ἄν); ako je glagol določen z adverbiji, stoji za temi, sicer za glagolom; sloveni se le redkokdaj z 'morda', 'morebiti', 'pač', 'lahko' ali pa s pomožnimi glagoli 'smeti', 'utegniti', 'moči'; navadno se ne sloveni ter izpreminja samo naklonom pomen. V istem zmislu rabi Hom. členico κέ(ν). – Stoji pa I. pri indikativu 1. historičnih časov ter izraža: a) da se dejanje glavnega stavka ni uresničilo (irrealis, ker se pogoj ni uresničil): ἐγὼ καὶ αὐτὸς ἡβρυνόμην ἄν, εἰ ἠπιστάμην ταῦτα tudi jaz sam bi se bahal, ako bi umel to (ἀλλ' οὐ γὰρ ἐπίσταμαι toda ne razumem); b) da se je dejanje ponavljalo (iterativus): διηρώτων ἄν αὐτούς povpraševal sem jih tuintam; ἔπαισεν ἄν sempatam je tudi koga udaril (če je ravno prilika nanesla); c) da je bilo dejanje v preteklosti možno (potentialis); τίς ἄν ᾤετο kdo bi si bil pač to mislil; εἶδες ἄν lahko bi bil videl; ἔνθα δ' ἔγνω ἄν τις tedaj bi bil lahko spoznal. 2. futura, da izraža domnevano dejanje: αὐτὸν δ' ἄν πύματόν με κύνες … ἐρύουσιν naposled me bodo pač psi sem in tja vlačili. II. stoji pri optativu v glavnih in zavisnih stavkih in izraža 1. dejanje, ki je v sedanjosti in prihodnjosti možno (potentialis praesentis): τάχα δ' ἄν τι καὶ τοῦ οὐνόματος ἐπαύροιτο utegne biti, da ga je doletela ta škoda zaradi njegovega imena. 2. izraža vljudno zatrjevanje ali vprašanje: ἴσως ἄν τις εἴποι morda bi kdo rekel; slovenimo ga s potencialom ali z glagoli: smeti, utegniti, moči. III. pri konjunktivu v zavisnih stavkih in izraža, da se bo dejanje pod gotovimi pogoji vršilo 1. v prihodnjosti ali. 2. v nedoločenem času; stoji tudi za relativi in vezniki, s katerimi se pogosto spaja v ἐάν, ὅταν, πρὶν ἄν itd.; relativnim zaimkom daje ἄν splošen značaj; v epskem jeziku se rabi konj. z ἄν in brez ἄν mesto ind. futura. IV. pri infinitivu in participu izraža potencialno ali irrealno sodbo.

ἄν³ 1. = ἀνά (pred ν, δ, θ, στ, σχ, τ). 2. = ἄνα = ἀνέστη vstal je (Il. 3. 268).

ἅν = ἅ ἄν.

ἀν- nikalna členica (lat. 'in', slov. 'ne', 'brez'), navadno pred vokali gl. ἀ.

ἀν-αγγέλλω (nazaj) poročam, javljam, obveščam; pass. javno se kaj razglaša o meni; τεθνεώς da sem mrtev.

ἄν-αγνος 2 (ἁγνός) poet. nečist, kriv.

ἀν-αγορεύω 1. javno razglašam, oznanjam. 2. imenujem, izvolim. 3. kličem, h glasovanju.

ἀν-άγω 1. act. a) peljem, spravim gori (z nižjega na višji kraj), vodim (od morja v notranjo deželo), povedem (črez morje); vzdigujem κάρα; odjadram, odplovem νῆα; postavim, zgradim (poslopje); obhajam, slavim ἑορτήν, zapojem παιᾶνα; b) (po)peljem nazaj; intr. umikam se, ἐπὶ πόδα korak za korakom; c) žrtvujem, darujem NT; d) τὶ εἴς τι izvajam iz česa, nanašam na kaj. 2. pass. in med. a) odjadram, odplovem, veslam, vozim se na odprto morje, odhajam, krenem na pot; εἰς τοὺς παρόντας obračam se na navzoče; b) pričenjam, pripravljam se ὡς ἐρωτήσων.

ἀν-άγωγος 2 (ἀγωγή) neizučen, nenavajen; neolikan, neizvežban.

ἀν-αγώνιστος 2 ne boreč se, brez boja.

ἀν-άδελφος 2 (ἀδελφός) brez brata in sestre.

ἀν-αείρω [ep. aor. ἀνάειρα] (po)vzdignem (roke); dobivam τάλαντα.

ἀν-αθρέω natančno premotravam, pregledujem.

ἀν-αιδής 2 (αἰδώς) nesramen, (pre)drzen, brezobziren; κυδοιμός neusmiljen; λᾶας lokav, zvit; subst. τὸ ἀναιδές nesramnost; εἰς ἀναιδὲς δός μοι σεαυτόν podaj (izroči) mi sebe za drzno laž. – adv. -ῶς nesramno, brez strahu.

ἄν-αιμος 2 ἀν-αίμων 2 (αἷμα) brez krvi, brezkrven.

ἀν-αιμωτῑ́ adv. (αἷμα) ep. brez (prelivanja) krvi, brez boja.