-
ἀκοντιστύς, ύος, ἡ (ἀκοντίζω) ep. kopjemet, metanje kopja.
-
ἀκοντο-δόκος 2 (δέχομαι) poet. hrabro se ustavljajoč kopjem, pogumen.
-
ἀκόντως adv. (ἄκων) nerad, proti volji.
-
ἄκος, ους, τό lek, zdravilo, hladilo, ozdravljenje; κακὸν κακῷ διδοὺς ἄκος zdraveč eno zlo z drugim.
-
ἀκοσμέω (ἄκοσμος) ravnam slabo, nespodobno, sem nepokoren, grešim proti dolžnosti, περί τι.
-
ἀκοσμία, ἡ nered, nespodobnost, predrznost.
-
ἀκοστάω [Et. iz ἀκοστή ječmen; ἀκοστή je ali iz kor. ak', aq (lat. acus, aceris, resa, ime po ostrem klasju), ali pa iz podstave n̥ κοστή, sor. strsl. jęčьmy, slov. ječmen] ep. samo pt. aor. ἀκοστήσας; zobljem ječmen, dobro sem rejen ἵππος.
-
ἀκουάζω in med. (ἀκούω) poslušam ἀοιδοῦ; δαιτός čujem o pojedini = povabljen sem na obed.
-
ἀκουή = ἀκοή; ἄκουαι αἱ ajol. ušesa.
-
ἀκούσιος 3 in 2 (ἄκων) proti volji, nerad, prisiljen; τὸ ἀκούσιον odklanjanje, nenaklonjenost adv. ἀκουσίως neradovoljen; οὐκ ἀκουσίως prav rad; οὐδενὶ ἀκουσίως ἀφῖχθαι nobenemu ni njih prihod neljub.
-
ἄκουσμα, ατος, τό (ἀκούω) 1. glas, govorica, petje, nauk. 2. naslada za ušesa, ušesom prijeten glas.
-
ἀκουστός 3 kar se more slišati, slišen.
-
ἀκούω [Et. iz ἀκούσjω; ἀκοή iz ἀκουσᾱ́, ἀκήκοα iz ἀκᾱ́κουσα, nem. hören (got. hausjan); sor. z lat. caveo, sl. čuti (iz qēu-ti), gršk. κοέω pazim. – Obl. fut. ἀκούσομαι, aor. ἤκουσα, pf. ἀκήκοα, plpf. ἠκηκόειν (ἀκηκόειν), pf. pass. ἤκουσμαι, aor. pass. ἠκούσθην, fut. ἀκουσθήσομαι, verb. adi. ἀκουστός]. 1. čujem, slišim, izvem τινός, τί, τινός τι; πατρὸς τεθνηῶτος da je oče umrl; τινὸς λέγοντος čujem (na lastna ušesa) nekoga govoriti, da nekdo govori; z acc. pt. slišim od drugih kot gotovo stvar; če je stvar negotova, stoji acc. c. inf.: τὸν μάντιν εἰπόντα ἤκουσε slišal je, da je vedeževalec rekel; ἀκούομέν σε ὄλβιον εἶναι slišimo, da si srečen; οἱ ἀκούοντες slušatelji, poslušalci. 2. poslušam koga, sem pokoren, uslišim koga, (o sodniku) zaslišujem, pristanem na kaj. 3. zovem se, slôvem, sem na glasu, κακός smatrajo me za hudobneža, εὖ ἀ. sem na dobrem glasu, κακῶς sem na slabem glasu, razvpit sem, očita se mi kaj, ὑπό τινος zasramujejo (psujejo) me, κακῶς πρός τινος moram poslušati od koga žarke besede; ἤκουον κόλακες imenovali so se hinavce, ἤκουον πρῶτοι εἶναι bili so na glasu kot prvi. 4. med. = act. Il. 4. 331. – praes. ima pogosto pomen pf.: slišal sem, vem, razumem NT I. Cor. 14. 2.
-
ἀκρ-ᾱής 2 (ἄκρος, ἄημι) ep. oster, hud, hladen; (veter) ki ostro brije.
-
ἀκρ-ώρεια, ἡ (ὄρος) vrh gore, sleme.
-
ἄκρα, ἡ, ion. ἄκρη, ep. ἄκρις ιος, ἡ (ἀκίς) 1. kraj, vrh, nos, rt, greben; κατ' ἄκρης (-ας) z vrha, od zgoraj, do temelja, popolnoma. 2. grad, trdnjava.
-
ἀκρᾱ́-χολος 2 zelo jezen, naglojezen, togoten.
-
Ἀκρᾰ́γᾱς, αντος, ὁ mesto in reka na Siciliji (Agrigentum): preb. ὁ Ἀκραγαντῖνος.
-
Ἀκραιφίη, ἡ mesto v Bojotiji (ob Kopajskem jezeru).
-
ἀκραιφνής 2 nepoškodovan, nepomešan, čist, čvrst, nov.