Franja

apogēus 3 (gr. ἀπόγειος) s kopnega (z obale) prihajajoč: venti Plin. suhi vetrovi.

apographon -ī, n (gr. ἀπόγραφον) posnetek, kopija: Plin.

Apolaustus -ī, m (ἀπόλαυστος obrabljenec) Apolavst, ime osvobojenca: Lamp.

apolectī -ōrum, f (gr. ἀπόλεκτος izbran) izbrani, za nasoljevanje primerni enoletni tuni: Plin.

apollināria -ae, f (Apollō) apolinarija, neke vrste pasje zelišče: Ap. h.

Apollō -inis (in od L. -ōnis), m (Ἀπόλλων) Apolon,

1. Jupitrov in Latonin sin, Dianin lepi brat, čuvaj in ohranjevalec divjačine in čred, dolgokodrasti bog lokostrelstva, vedeževalstva, zdravilstva, glasbe in pesništva ter zato vodja in zaščitnik Muz; pozneje so ga poistovetili s sončnim bogom in mu dodali ime Phoebus: Latonam ex longo errore... confugisse Delum (litteris proditum est) atque ibi Apollinem Dianamque peperisse Ci., formosus, pulcher Apollo V., crinitus Enn. ap. Ci., V., pollens sagittis, inclutus arquitenens... Apollo Naev. ap. Macr., deus arcitenens O. in abs. arcitenens V., responsa, praedictiones, signa Apollinis Ci., Delius vates V., vates Val. Fl., Apollo medice, Apollo Paean Carmen virginum Vestalium ap. Macr., pulsator citharae Val. Fl., dextro faciatis Apolline carmen O.; met.: aperitur Apollo V. Apolonovo svetišče v Akcijskem predgorju, magnus mihi eris Apollo V. (Apolon kot bog ugibalec), auratus Ap. V. pozlačena Apolonova podoba na ladji. — Po Apolonu je poimenovanih več krajev: Apollinis urbs O. Apolonovo (mesto) = traška Apolonija; Apollinis urbs magna Plin. Véliko Apolonovo (mesto), glavno mesto apolonopolskega okraja v Gornjem Egiptu; Apollinis oppidum Plin. Apolonovo (mesto) v vzhodni Etiopiji; Promuntorium Apollinis Apolonovo predgorje
a) (prej imenovano Pulchri promuntorium, Καλοῦ ἀκρωτήριον), severno od Utike, nasproti Sardinije: L., Mel., Plin.
b) v Mavretaniji: Plin. — Od tod adj.
a) Apollināris -e apolonski, Apolonov, Apolonu posvečen: circus, sacrum L., laurea H., ludi Ci., L. idr. Apolonu na čast dne 5. VII. obhajane igre; subst. α) Apollināris -is, f (sc. herba), rastl., sicer imenovana hyoscyamus: Plin.; tudi neke vrste pasje zelišče: Ap. h. β) Apollināre -is, n Apolonovišče, Apolonov trg okrog Apolonovega svetišča: L.
b) Apollineus 3 (pesn.) = Apollināris: laurus, medulla O., ars (= vedeževalstvo in zdravilstvo) O., vates (= Orpheus) O., proles (= Aesculapius, Apolonov sin) O., frater Byblidis (= Apolonov vnuk) O., urbs (= Delos) O., mater (= Latona) Stat.

2. pren. = Baal, sončni bog Tircev: Cu.

Apollodōrus -ī, m (Ἀπολλόδωρος) Apolodor,

1. sloviti retor iz Pergama, učitelj govorništva Oktavijana, poznejšega ces. Avgusta: Q., Suet., aridissimi... Apollodori libri T. Od tod Apollodōreī -ōrum, m apolodorovci, Apolodorovi pristaši: Q.

2. atenski slovničar okrog l. 140, učenec stoika Panajtija in slovničarja Aristarha; njegovo delo je ohranjeno: Varr., Ci. ep., Macr.

3. neki akademijski filozof, sodobnik epikurejca Zenona: Ci.

4. Apolodor z Lemnosa, pisatelj del o poljedelstvu: Varr.

5. zgodovinopisec iz Eriter (Ἐρυϑραί): Varr. ap. Lact.

6. zdravnika, eden iz ciprskega Kitija, drugi iz Tarenta: Plin.

7. atenski slikar: Plin.

8. neki kipar: Plin.

9. kruti tiran v Kasandreji: Ci., Sen. ph.

10. vojskovodja Aleksandra Vel.: Cu.

Apollōnia -ae, f (Ἀπολλωνία) Apolonija, Apolonovo (mesto), krajevno, zlasti mestno ime. Poseb.:

1. mesto v Iliriji severno od Akrokeravenskega predgorja: Ci., C., L. idr.

2. mesto v mak. Migdoniji jugozahodno od Amfipole: L., Plin.

3. miletska naselbina v Trakiji ob Pontu z dvema pristaniščema: Mel., Plin., Iust. idr.

4. mesto na severni obali Sicilije: Ci.

5. trdnjava v Ozolskih Lokrih pri Navpaktu: L.

6. mesto na mak. Halkidiki: Plin.

7. mesto v Kirenajki: Mel., Plin.

8. mesto v Palestini med Cezarejo in Jopo: Plin.

9. mesto v maloazijski Trojadi, prej imenovano Assos: Plin.

10. mesto v Miziji: Plin.

11. mesto na Kreti pri Knososu: Plin.

12. otok z mestom ob bitinijski obali Ponta z vzdevkom Thynias, da se loči od istoimenskega (gl. pod 3.) kraja na evropski strani: Plin. — Od tod
a) etnikon Apollōniātēs -ae, m (Ἀπολλωνιάτης) Apolonijec (= iz kretske Apolonije): Diogenes Apoll. Ci. Nav. pl. Apollōniātae -ārum, m in Apolloniātēs -ium ali -um, m Apolonijci, preb. (poseb. ilirske) Apolonije: Ci., L., Plin.
b) adj. Apollōniēnsis -e apolonijski: civitas Ci. (= sicilske Apolonije); subst. Apollōniēnsēs -ium, m Apolonijci (= preb. traške Apolonije; gl. pod 3.): Iust.; Apollōniāticus 3 apolonijski (= iz ilirske Apolonije): bitumen Plin.

Apollōnidēs -ae, m (Ἀπολλωνίδης) Apolonid,

1. oblastnik na Hiosu v času Aleksandra Vel.: Cu.

2. sloviti gr. kamnosek: Plin.

3. gr. pisatelj v času ces. Tiberija, napisal potopisno delo Περίπλους: Plin.

Apollōnis -idis, f (Ἀπολλωνίς) Apolonida, lidijsko mesto: Ci. Od tod adj. Apollōnidēnsis -e apolonidski, iz Apolonide: Xenon Ci. ep.; subst. Apollōnidēnsēs -ium, m Apolonidci, preb. Apolonide: Ci.; pri Plin.: Apollōnidiēnsēs.

Apollōnius -iī, m (Ἀπολλώνιος) Apolonij,

1. Ap. Alabandensis s priimkom Μαλακός, Apolonij iz Alabande, gr. retor okrog l. 120: Ci.

2. Ap. Molō Apolonij Molon, gr. retor okrog l. 110, Ciceronov učitelj govorništva: Ci., Q., Suet.

3. Ap. Pergamēnus Apolonij Pergamski, pisatelj del o poljedelstvu: Varr., Col.

4. Ap. Rhodius Apolonij z Rodosa (Rodoški), spesnil ep Argonautica, ki ga je polatinil Publij Terencij Varon Atačan: Q.

5. Apolonij iz Minda, astronom: Sen. ph.

6. Ap. Tyaneus Apolonij iz Tiane (Τύανα), filozof: Lact., Aug., Vop., Amm.

Apollopolītēs ali (po drugih) Apollōnopolītēs nomos apolo(no)polski okraj v egiptovski Tebaidi: Plin.

apologātiō -ōnis, f (hibrid iz ἀπόλογος z lat. končnico -atio) basenska pripovedka (pisana po Ezopovo): Q.

apologēticon (apologēticum) -ī, n (gr. ἀπολογητικόν) zagovorni spis: Lact., Isid.

apologia -ae, f (gr. ἀπολογία) zagovor: Hier.

apologismos -ī, m (gr. ἀπολογισμός) razlaganje razlogov, govorna podoba: Char.

apologō -āre -āvī (iz ἀπολέγω) zavreči, zavračati: Sen. ph.

apologus -ī, m (gr. ἀπόλογος) alegorična pripovedka, poseb. ezopovska basen, pravljica: Corn., Q. idr., narrationes apologorum Ci.

Apōniāna īnsula otok Aponiana pri Lilibeju: Auct. b. Afr.

Aponus -ī, m (ἄπονος ki preganja bolečine), nav. Aponī fons ali fontēs, Apon, Aponski vrelec (vrelci), sloviti vroči žvepleni vrelci pri današnjem Albanu blizu Padove: Sil., Mart., Suet., Cl. (z acc. Aponon). Kot adj.: Apona tellus Mart. aponska zemlja. — Od tod adj. Aponīnus 3 aponski: sortes Vop.