Franja

alabēta -ae, m (ἀλαβής) jeguljski som, nilska riba: Plin.

alabrum -ī, n motovilo: Isid. (ki piše alibrum).

alacer -cris -e, redko alacris -e (: Enn. fr., Ter., V.; alacer kot f: Ap.), adv. alacriter

1. razburjen, vzburjen, razvnet: quid tu es tristis? quidve es alacris? Ter., multos alacres exspectare, quid statuatur Ci. radovedno pričakujejo.

2. živahen, živ, ognjevit, isker, vnet, z veseljem pripravljen kaj storiti: impetus Pl., clamor L., Cu., alacrior clamor T., equum alacrem laetus aspexit Ci., alacris (Dares)... Aeneae stetit ante pedes V.; ad bella suscipienda Gallorum alacer et promptus est animus C., alacrior ad rem gerendam N.; alacres saltu (sup.) S. fr.; alacriter viridis Plin.

2. veder, čil, dobre volje, vesel (naspr. tristis, maestus, humilis, perterritus): Catilina alacer atque laetus Ci., ex alacri atque laeto erat humilis atque demissus C., postquam omnium animos alacrīs videt S., an timebant, ne... alacres perterritum superare non possent? Ci., alacri et prompto ore atque vultu... intueri Ci., (Anchises) alacris palmas utrasque tetendit V.; alacres animo sumus Ci. ep.; alacer gaudio Cu., Ph. od veselja razvnet, alacer odio Stat., laetus et alacer velut optimis rebus Sen. ph. izredno vesel in dobre volje; alacriter in certamen consurgere Amm., alacrius certamen repetere Iust. Enalaga: alacris voluptas V. vedra slast, enses alacres Cl. čvrsti za mah na mah.

alacrimōnia -ae, f = alacritās: Isid.

alacritās -ātis, f (alacer)

1. živahnost, ognjevitost, vnema, vesela srčnost, pripravljenost z veseljem kaj storiti: egregia animi al. Ci. ep., quae alacritas civitatis fuit! Ci., ingens assensus alacritasque cuncta approbantium fuit L., illam animorum alacritatem continere Cu., alacritas studiumque pugnandi C. ognjevita bojevitost, al. scribendi Ci. ep., al. ad litigandum Ci. ep. prepirljivost, canum al. in venando Ci.

2. bodrost, veselost, radost, prešernost, razposajenost: inanis alacritas, id est laetitia gestiens Ci., quantam mihi alacritatem concursus populi afferret Ci., alacritas secuta finem orationis T.; al. perfecti operis (objektni gen.) L. zaradi...

Alamannī (Alamānī, Alemannī) -ōrum, m: Alaman(c)i (Aleman[c]i, skupno ime več germanskih plemen med gornjim Renom, Donavo in Majno: Aur., Eutr., Amm., Cl. Od tod subst. Alamannia -ae, f Alamanija, dežela Alamanov: Amm.; met. = Alamanni: Cl.; adj. Alamannicus (Alamannus) 3 alamanski: Amm.

Alānī -ōrum, m (Ἀλανοί; sarmatsko ala = gora, planina) Alan(c)i, sprva kavkaški nomadski gorjanci, ki so jih Grki in Rimljani imenovali Skiti: Sen. tr., Lucan., Plin., Val. Fl., Suet.; sg. Alānus -ī, m kolekt.: Lucan., Mart., Cl., Sid. Od tod adj. Alānus 3 alanski: Cl.

alapa -ae, f

1. zaušnica, klofuta: Iuv., Mart., Sid., alapam sibi duxit (si je dal) gravem Ph., alapam alicui dare Vulg. zaušnico (klofuto) dati komu, aliquem alapis caedere Vulg. za uho biti koga, klofutati koga.

2. brljuzga v lice, ki so jo gospodarji dajali sužnjem pri osvoboditvi: multo maioris alapae mecum veneunt Ph. pri meni se prodaja svoboda mnogo dražje, est sub alapa Petr. še se mu pozna osvobojenec.

Alarīcus -ī, m Alarik, gotski kralj: Cl.

ālāris -e in (pogosteje) ālārius 3 (āla) krilen, obkrilen, na krilu (le v vojski): alares cohortes L., alariae cohortes C., alarii equites L., T.; subst. ālārēs -ium, m ali ālāriī -ōrum, m (sc. milites) obkrilne čete, krilaši (prim. āla 3. a): ad speciem alariis uteretur C., alares Pannonii robur equitatus T., alares (naspr. cohortales) Cod. Th.

Alastōr -oris, m (ἀλάστωρ maščevalec) Alastor, gr. nom. propr.: O.

alaternus (alternus) -ī, f bot. vedno zeleni krhlikovec: Col., Plin., Macr. (z obl. alternus).

ālātor -ōris, m (āla), v pl. ālātōrēs v lovskem jeziku = gonjači, ki so stali na desni in levi za lovskimi mrežami ter kriče branili divjadi predreti: Serv., Isid.

Alatrium, gl. Aletrium.

ālātus 3 (āla) krilat: pes O., (Mercurius) alatis tetigit magalia plantis V., (Phoebus) alatis aethera carpit equis O.

alauda -ae, f čopasti škrjanec: Plin.; pren. Alauda Alavda, škrjanska legija, ime gal., pozneje z rim. državljanstvom obdarjene legije, ki jo je Cezar ustanovil na svoje stroške; tako se je imenovala po svojem škrjančevemu čopu podobnem čeladnem okrasu: Plin., Suet.; njeni vojaki Alaudae: Alaudae ceterique veterani Ci., legio Alaudarum Ci.

alausa -ae, f alavza, mozelska ribica (Clupea alosa, Linn.): Aus.

Alāzōn -onis, acc. -ona, m (ἀλαζών bahav)

1. Bahač, Širokoustnež, Hlastač, naslov gr. komedije, ki jo je Plavt posnel v svoji komediji Miles gloriosus: Pl.

2. Alazon, reka v Albaniji: Plin., Val. Fl.

alba -ae, f, gl. albus.

Alba -ae

I. masc. Alba, rim. nom. propr.:

1. kralj v Albi Longi: O.

2. zaupnik Gaja Vera (C. Verres): Ci.

— II. fem. (albus) Alba Alba, ime več italskih mest, poseb.

1. Alba Longa (pri Ci. enkrat Longa Alba) Alba Longa, Dolga Alba, najstarejše lat. mesto, po mitu ga je ustanovil Askanij na ozkem, dolgem (od tod Longa) slemenu hriba ob Albanskem jezeru, materinsko mesto Rima, razrušil ga je Tul Hostilij: Ci., L., V. idr. Od tod adj. Albānus 3 albanski, iz Albe: ager Ci., exercitus, pubes L., pax L. z Albanci, mons Albanus Varr., Ci., L., Plin. Albanska gora (zdaj Monte Cavo), zahodni, najvišji vrh Latinskega (zdaj Albanskega) gorovja, jugovzhodno od Rima s svetiščem Lacijskega Jupitra (Iuppiter Latiaris): tam so bili Albani tumuli atque luci Ci. in nemus Albanum L., tam je rodila trta izvrstno sladko vino, vinum Albanum H., Plin., tam se je lomil lapis Albanus Plin. albanskogorski groh (od tod columnae Albanae Ci. ap. Q., Suet., lapicidinae Albanae Vitr. albanskogorski kamnolomi), tam se je opravljala tudi comissatio Albana Mart. (gl. comissātiō); na njegovem zahodnem vznožju slikoviti, globoki ognjeniški lacus Albānus Ci., Val. Max. Albansko jezero (zdaj Lago di Albano), katerega vodo (aqua Albana Ci.) so Rimljani, ko so oblegali Veje, speljali po rovu, skopanem skozi lavnato obalo, ter tako znižali jezersko gladino: Ci., L. Subst. Albānī -ōrum, m Albanci, preb. Albe Longe: Varr., L., Plin. Albānum -ī, n (sc. praedium) Albansko (posestvo), sprva velike vile Gneja Pompeja in drugih bogatih Rimljanov, zlasti cesarjev Nerona in Domicijana ob Albanski gori proti Apijski cesti: Ci., Suet. (Domicijanov Albanum se je imenoval tudi Albana arx T., Iuv. in Albanus secessus Suet.), pozneje municipij (Municipium Albanum, zdaj mesto Albano).

2. Alba Alba, stoječa na visoki skali ob Fucinskem jezeru v Samniji, sprva marzovsko mesto, potem rim. naselbina, močna trdnjava in rim. državna ječa (še zdaj Alba): Ci., C., L., Vell., pri Plin. Albensium Alba, pri Char. Alba Fūcentis Fucinska Alba. — Od tod adj. Albēnsis -e albanski: ager L., rus, nuces Plin.; subst. Albēnsēs -ium, m Albanci, preb. samnijske Albe: Varr., Corn., Plin.

— III. masc.

1. Alba (mōns) (gorovje) Alba: Vop.

2. Alba Alba,
a) reka v Tarakonski Hispaniji (zdaj Ter): Plin.
b) = reka Laba (Albis): Vop.