concrēscentia -ae, f (concrēscere) zgošč(ev)anje: aquarum Vitr.
concrēscō -ere -crēvī -crētum (z)rasti, narasti (naraščati), nasta(ja)ti, tvoriti se: Col., Plin., putres concrescere fungos V., rigido concrescere rostro (dat.) ora videt O. vidi, da se spreminjajo v kljun, unde sanguis, bilis, ossa concreta et facta sint Ci., de terris terram concrescere parvis Lucr.; pren.: dies concretam exemit labem V. vrasle, nas se držeče napake; subst. pt. pf. neutr.: penitusque necesse est multa diu concreta modis inolescere miris V. zla, ki so se ukoreninila.
2. occ.
a) sprije(ma)ti se, zgostiti (zgoščevati) se, strditi (strjevati) se, otrpniti, sesesti (sesedati) se: concrescunt subitae currenti in flumine crustae V., concreta glacies L., lac concretum V., Col., T. sesirjeno mleko, sir, skuta, mare concrescit glacie O., aqua conglaciat frigoribus et nive pruināque concrescit Ci., nix concreta pruinā Lucr., gelu nix concreta Iust., imbres gelidis concrescunt ventis O., concrevit frigore sanguis V., concretus sanguis Cels., concreta sanguine barba O. (enalaga) zlepljena s strjeno krvjo, concretum aliquid ex sanguine Cels., concreta ossa Plin. otrdele (= brez mozga), umorem hunc … in lapidem concrescere manifesto apparet Plin., semen concretius aequo Lucr., spuma lactis concretior Plin.; subst. pt. pf. neutr.: nihil concreti habere, nihil solidi Ci., concreta quaedam Cels.; pren.: concretus dolor O. otrpla, nema, concretus vultus Tert. mrk pogled, tog izraz, concretus auditus Prud. debel, težak, top sluh.
b) zgostiti se = potemneti: claram speciem concreto lumine luna abdidit Ci. poet. je zakrila s potemnelim svitom.
c) rastoč skrčiti se: nanus et ipse suos breviter concretus in artus Pr. skrajšan.
Opomba: Sinkop. inf. pf. concrēsse: O.
concrētiō -ōnis, f (concrēscere)
1. abstr.
a) zraščanje, tesna zveza: agri Aug. skupna rast pšenice in plevela na njivi, utriusque substantiae Tert., vitiorum Ambr. primešanje.
b) zgošče(va)nje: individuorum corporum Ci.
2. met. konkr. snov, snovnost: mens segregata a concretione mortali Ci. od minljive snovi.
concrētus 3, gl. concrēscō.
concrētus -ūs, m (concrēscere) zgošče(va)nje: suci Plin.
concrīminor -ārī -ātus sum hudo (bridko) se pritožiti: Pl.
concrīspō -āre
1. (s)kodrati: concrispati cincinni Vitr., humores se concrispantes Vitr.
2. pren. vihteti: tela concrispans Amm.
concrīspus 3 skodran: Isid.
concrucifīgō -ere koga skupaj (obenem) s kom na križ pribi(ja)ti, križati koga s kom: aliquem alicui c. Eccl.
concruciō -āre muke prizade(ja)ti komu, mučiti koga, v pass. muke trpeti: omni corpore concruciari Lucr.
concrūstātus 3 oskorjen: Amm.
concuba -ae, f = concubīna: Isid.
concubātiō -ōnis, f (concubāre) ležanje na čem: dura lecti Cael.
concubīna -ae, f (concumbere) priležnica = ženska, ki živi v divjem zakonu z neoženjenim moškim (paelex pa je ženska, ki ljubimka z oženjenim moškim): Pl., Ci., Vulg.; evfem. blodnica, hotnica: M. Caelius ap. Q., Suet., inter stupra concubinarum T.; pren. (o kobilah): Ap.
concubīnālis -e (concubīnus) nanašajoč se na ljubimkanje: illecebrae Sid.
concubīnātus -ūs, m (concubīnus) priležništvo, divji zakon, koruzništvo. Tak zakon je bil dovoljen tistim, ki niso mogli ali smeli skleniti pravega, državljanskega zakona; concubinatus je nekako med pravim zakonom (matrimonium) in prešuštvovanjem ter sramodejstvom (adulterium, stuprum): Pl., Ulp. (Dig.); pren.: c. nuptarum Suet. ljubimkanje z zakonskimi ženami.
concubīnus -ī, m (concumbere) priležnik, ljubimec, moški, ki živi z žensko v divjem zakonu: Cat., Auct. b. Hisp., Cu., Sen. rh., T. idr.
concubitālis -e (concubitus) nanašajoč se na spolno občevanje: Tert.
concubitiō -ōnis, f = concubitus: Hyg.
concubitor -ōris, m (concumbere) priležnik: Vulg.