Franja

ambrosius 3 (gr. ἀμβρόσιος)

I.

1. nesmrten, božanski = izborno krasen (lep): corpus, pedes, color Ap., sinus Cl., pudor M. poet.

2. pesn. pren. sladek, prijeten: suci Col., Sil. —

II. večinoma kot subst. ambrosia -ae, f ambrozija,

1. kot božanska jed: non enim ambrosia deos aut nectare... laetari arbitror Ci., nectar et ambrosiam, latices epulasque deorum, det mihi O.; kot hrana Sončevih konj: ambrosiae suco saturos... quadrupedes ducunt O., ambrosiam pro gramine habent (Solis equi) O.; pren.: cum ita dicat ipse, ut ambrosia alendus videatur Ci., suaviolum dulci dulcius ambrosiā Cat.

2. kot božansko mazilo, dišeče olje, telesno lepotilo in krepčalo, ki naredi smrtnike nesmrtne: liquidum ambrosiae diffundit odorem, quo totum nati corpus perduxit V., spargit salubrīs ambrosiae sucos V.

3. (kot solecizem = nectar) božanska pijača: ambrosiae poculum Ap. Od tod zopet adj. ambrosius 3 ambrozijski =
a) iz ambrozije (božanske jedi) sestoječ: dapes Mart.
b) po ambroziji (božanskem mazilu) dišeč, z ambrozijo maziljen: liquor Stat., nectar Prud., comae V. (= ἀμβρόσιαι χαῖται Hom.).

4. pren. ambrozija, ime nekega Zopirovega protistrupa: Cels. in nekega drugega zdravila Junija Priska: Macr., pa tudi ime dveh rastlin, namreč neke vrste grozdja: Plin., in rastline, imenovane sicer artemisia ali botrys, črna bil: Plin.

Ambrosius -iī, m Ambrozij, sloveči cerkveni oče in milanski nadškof v 4. st. po Kr. Od tod adj. Ambrosiānus 3 Ambrozijev: Aug.

Ambrysus -ī, f (Ἄμβρυσ[σ]ος) Ambriz, mesto v Fokidi ob južnem vznožju Parnasa: L., Plin.

ambūbāia -ae, f (tuj. iz sirskega a[n]bub piščal) piskalka, flavtistka, bajadera (plesalka); ambubaiae so bile sirska dekleta, ki so živela v Rimu od piskanja, pa tudi od manj poštene obrti: H., Petr., Suet. Kot rastl. ime ambūbāia: Plin., ali ambūbēia: Cels. = divji potrošnik, divja cikorija.

ambulābilis -e (ambulāre) kdor ali kar more (gor in dol) hoditi: Boet.

ambulācrum -ī, n (ambulāre) sprehajališče, drevored: Pl., Gell., Min.

ambulātilis -e (ambulāre) ki gre gor in dol, premičen, gibljiv: Vitr.

ambulātiō -ōnis, f (ambulāre)

1. hoja, prestopanje (npr. govornika na odru): Q.

2. sprehajanje, sprehod: postmeridiana Ci., cum... in ambulationem ventum esset Ci. ko so se začeli sprehajati.

3. met. sprehajališče, hodišče, sprehajalnica (odprta ali pokrita), drevored: ambulationis postes Ci., in Magni ambulatione (= porticu) Cat. v Pompejevem stebrišču, amb. pensilis (na obokih) Plin.

ambulātiuncula -ae, f (demin. ambulātiō)

1. sprehodek: Ci. ep.

2. met. majhno sprehajališče, majhna sprehajalnica: tecta Ci. ep.

ambulātor -ōris, m (ambulāre)

1. sprehajalec = postopač, pohajač: Ca., Col.

2. krošnjar: Mart.

ambulātōrius 3 (ambulāre)

1. kar hodi sem ter tja: ientaculum Ap. med hojo zaužit, sive stativo sive ambulatorio titulo Tert. doma ali na poti.

2. premičen, gibljiv: Vitr., Plin., turris Auct. b. Alx.

3. na druge prenosljiv, spremenljiv: Cod. I., Icti.

4. sprehoden, sprehajanju namenjen: porticus Ulp. (Dig.).

ambulātrīx -īcis, f (ambulātor) sprehajalka = postopačka, pohajačka: Ca.

ambulātūra -ae, f (ambulāre) kljus, pasji hod, posebna konjska hoja: P. Veg.

ambulātus -ūs, m (ambulāre) hoja, zmožnost (moč) hoje ali hoditi: Christus scitur ambulatum dedisse contractis Arn. da je dal sprehoditi.

ambulō -āre -āvī -ātum

1. iti, hoditi, potovati (naspr. cubare, sedere, stare): ambula cito Pl. hitro stopaj, defessus sum ambulando Ter. upehan sem od hoje sem in tja (od tekanja okrog), bene ambula(to)! Pl., Ter. srečno hodi! srečno pot! bene ambulasti? ali ambulatum est? Pl. ali je bila pot srečna? ali si se srečno vrnil? toda: ergo ambula! Pl. torej proč s teboj! poberi se torej! si recte ambulaverit Ci. če se je podvizal, če je pohitel, ante noctem cum facibus amb. H.; šalj.: ambulare in ius Pl., Ter. k sodišču potovati = tožit iti, tožiti; (o govorniku) na odru prestopati se: Q.; o vojakih: stopati, korakati, marširati: eodem modo autem Caesar ambulat Ci. ep. prav tako pa maršira Cezar, prav taki pa so Cezarjevi pohodi, educi ambulatum Veg. oditi (odhajati) na vojaško izučevanje (urjenje); brezos.: sedetur, ambulatur Varr., cum sedeatur, ambuletur Gell. Z acc. = kaj prehoditi (prehajati), prepotovati: libera perpetuas ambulat illa (Pax) vias O., cum (Xerxes) tantis classibus tantisque... copiis... maria ambulavisset, terram navigasset Ci. ko je morje prekoračil, kopno prejadral (nekateri pišejo mari... terrā), ambulare vias difficiles Aug.; pren.: totum caelum oculis Tert. pregled(ov)ati; z acc. extensions: triduo septingenta milia passuum ambulare Ci.; v pass. z nom.: si statim bina stadia ambulentur Plin.; pren. (o stvareh): mare aut amnis, qua naves ambulant Ca. plovejo sem in tja, Nilus immenso longitudinis spatio ambulans Plin. tekoč, nos offendimur (sloveni aktivno!) ambulante cena Mart. tako rekoč potujoča pojedina (pri kateri se sicer jedi prinašajo, pa takoj tudi odnašajo), fides male ambulans Petr. nič kaj trdna; posebno preiti (prehajati) od drugega do (na) drugega: caput (legis) translatum per omnes leges ambulavit Plin., emptio ambulat per plures personas Icti.; abs.: ambulat cum domino bonorum possessio Icti.

2. mogočno (oblastno) hoditi (korakati), moško se nositi: ita subnixi ambulant Ci., licet superbus ambules pecuniā H., Malt(h)inus tunicis demissis ambulat H.

3. sprehoditi (sprehajati) se, na sprehod iti: abiit ambulatum Pl. (od)šel je na sprehod, satis iam ambulatum est Ci., ambulare in agro, in litore, cum aliquo in sole, usque ad vesperum Ci., pedibus per urbem Suet. peš hoditi, alienis pedibus ambulamus Plin. sprehajamo se s tujimi nogami = dajemo se nositi v nosilnicah; postopati, pohajati: Ca., Varr., demiror, ubi nunc ambulet Messenio Pl.

amburbāle (menda pravilneje amburbiāle: amburbium) -is, n (sc. sacrificium) = amburbium: Serv.

amburbiālis -e (amburbium) ki hodi ali se pelje okrog mesta: amburbiales hostiae, i. e. quae circum terminos urbis Romae ducebantur P. F.

ambūrō -ere -ūssī -ūstum (amb[i] in ūrere)

1. o(b)žgati (obžigati), osmoditi (osmojevati), napol (deloma) sež(i)gati: Herculis corpore ambusto Ci., ut (Clodius)... sine funere, oblitus cruore et luto,... ambureretur Ci., ambusti tribuni plebis intermortuae contiones Ci., ambustus Phaëton H. ali ambusta nubila O. od strele ožgani, ambusti parietes templorum S. fr., ambusta tigna L., ambusta barba V., magna vis frumenti ambusta T., pulli ad cinerem ambusti Plin. krog in krog zogleneli; (o slani, mrazu) osmoditi, vneti, storiti, da kaj ozebe (v pass. ozebsti): ambusta pruinis lumina Val. Fl. vnete, ambusti multorum artūs vi frigoris T. mnogim so ozebli udje od hudega mraza, hostem habeo ambustum nivosis cautibus Sil. Od tod subst. pt. pf. ambūstum -ī, n opeklina, ozeblina: inflammatio recentis ambusti Plin., cinis pilularum sanat ambusta igni vel frigore Plin. opekline in ozebline.

2. pren.: amburet ei misero corculum carbunculus Pl. toga mu ožge (razje) srce, tot circum me iactatis fulminibus quasi ambustus Plin. iun. od toliko okrog mene zagnanih strel (= usmrtitev ali pregona mnogih prijateljev) tako rekoč ožgan; poseb. pt. pf. ambūstus 3 oškodovan, hudo zdelan: ambūstae fortunarum reliquiae Ci.; o ljudeh, zaradi pomanjkanja dokazov sodno oproščenih in zaradi tega oškodovanih pri poštenju: damnatione collegae et sua prope ambustus evaserat L. komaj se je rešil, ambustae duae Val. Max. zaradi pomanjkanja dokazov oproščeni.

ambūstiō -ōnis, f (ambūrere) ožig, opeklina: Plin.; amb. aeterna Cypr., Aug. večni ogenj.

ambūstulātus 3 (amb(i) in ūstulāre) krog in krog ožgan (opečen): Pl.