Franja

Antisthenēs -is (redko -ae), m (Ἀντισϑένης) Antisten,

1. Sokratov učenec, Diogenov učitelj, ustanovitelj kiniške šole: Ci.; apel. v pl.: Antisthenae et Platones multi Gell.

2. neki pisatelj, ki je pisal o piramidah: Plin.

antistita -ae, f (antistes) predstojnica (svetišča), višja svečenica: Veneria Pl., Cereris atque illius fani Ci., Phoebi (= Cassandra) O.

antistitium -iī, n (antistes) predstojništvo svetišča, višje svečeništvo: M.

Antistius 3 Antistij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb.:

1. C. Antistius Regīnus Gaj Antistij Regin, Cezarjev legat v Galiji: C.

2. P. Ant. Publij Antistij, slab govornik: Ci.

3. Q. Ant. Labeo Kvint Antistij Labeon, pravnik v Avgustovem času: T., Suet.

4. L. Ant. Vetus Lucij Antistij Veter, konz. l. 55 po Kr., samomor l. 65 po Kr.: T.

antistō, slabše antestō, -āre -stetī spredaj stati, pred kom stati; le pren. prednost imeti pred kom, boljši, izvrstnejši biti kakor..., preseči (presegati), prekositi (prekašati); abs.: si ratio... (quaeritur), Pompeius antistat Ci., Herculis antistare autem si facta putabis Lucr.; z dat.: in his cognitum est, quanto antestaret eloquentia innocentiae N.; ant. alicui aliqua re: Crotoniatae multum omnibus (dat.) corporum viribus (abl.) antisteterunt Ci.; ant. alicui in aliqua re: plebes in hoc regi antistat loco Enn. fr.; ant. aliqua re: ut locis ordinibus dignationibus antistent T.; ant. aliquem (aliquid) aliqua re: robore ceteros Ap., magnitudine alias (insulas) Mel.

antistrephōn -ontos, m (gr. ἀντιστρέφων) nekaka retorzija, poseben način sklepanja: Gell.

antistropha -ae, f in antistrophē -ēs, f (gr. ἀντιστροφή)

1. metr. = protispev, antistrofa v himnah in dramah: slovničarji.

2. govorna podoba (= conversio, ἐπιφορά) ponavljanje iste besede na koncu stavkov: M.

antistrophus 3 (gr. ἀντίστροφος) ujemajoč se, vzajemen: Isid.

antithesis -is, f (ἀντίϑεσις) antiteza, slovnična podoba, če se uporabi kaka črka nam. druge (npr. olli nam. illi): slovničarji.

antitheta -ōrum, n (gr. ἀντίϑετα) nasprotje, govorna podoba: Pers., Fr., Aug.

antitheus -ī, m (gr. ἀντίϑεος) protibog =

1. zli duh: Arn.

2. nasprotnik (boga) = hudič: Lact.

Antium -iī, n Ancij (zdaj Porto d'Anzio), primorsko mesto v Laciju s svetiščem Eskulapa, Herkula in dveh sester Fortun (s preročiščem, gl. Fortūna), l. 468 so ga osvojili Rimljani, rojstno mesto cesarja Nerona: Ci. ep., L., H., O. idr. Od tod adj.

1. Antiānus 3 ancijski, v Anciju: Hercules Ci. ap. Non. v Anciju čaščeni; subst. Antiānum -ī, n ancijsko ozemlje: in Antiano Plin.

2. Antiās -ātis, m f ancijski, iz Ancija, v Anciju: ager, plebs, populus L.; kot priimek: Q. Valerius Antias Kvint Valerij Ancijski (Ancijan; gl. Valerius); subst. Antiās -ātis, n (sc. rus) (Ciceronovo) vaško posestvo pri Anciju: Ci. ep.; antiātēs -ium, m Ancijci, preb. Ancija: L.

3. Antiātīnus 3 ancijski, v Anciju: Fortunae Antiatinae Suet.

4. Antiēnsis -e ancijski, v Anciju: templum (Aesculapii) Val. Max.

Antius 3 Ancijev = od kakega Ancija (sprožen): lex Gell. Ancijev (Ancija Restiona) zakon proti potrati.

antlia -ae, f (gr. ἀντλίον) črpalo, sifon; od tod
a) sifonska cev in ventil: Mart.
b) zajemalno kolo, samotežno kolo: Suet., Isid.

Antodicē -ēs, f (Ἀντοδίκη) Antodika, Danaida: Hyg.

Antōniānus, Antōniaster, gl. Antōnius.

Antōnīnus -ī, m Antonin, priimek posinovljencev iz Antonijevega rodu. Poseb.:

1. T. Arrius Antoninus Tit Arij Antonin, po materi ded cesarja Antonina Pija, konz. l. 69 po Kr.; nanj je naslovljenih več pisem Plinija ml.: T., Plin. iun.

2. Q. Haterius Ant. Kvint Haterij Antonin, konz. l. 53 po Kr.: T.

3. Ant. Pius, s popolnim imenom T. Aurelius Fulvinus Boionius Ant. Pius Tit Avrelij Fulvij Bojonij Antonin Pij, pravičeni in dobrotljivi rim. cesar od l. 138 do 161 po Kr.: Aur., Eutr.

4. M. Aurelius Verus Ant. Mark Avrelij Ver Antonin (ki mu dodajajo sedanji zgodovinopisci Philosophus Filozof), posinovljenec, zet in naslednik prejšnjega, cesar od l. 161 do 180 po Kr.; vzgojen pri stoikih je prizadevno gojil stoiško filozofijo: Aur., Eutr.

5. M. Aurelius Ant. Heliogabalus Mark Avrelij Antonin Heliogabal, rim. cesar, prej imenovan Varius Avītus Bassianus Varij Avit Basijan; gl. Hēliogabalus. — Od tod adj. Antōnīniānus 3: Eutr., Lamp., in Antōnīnus 3: Lamp. Antoninov.

Antōnius 3 Antonij(ev), ime rim. patricijskega in plebejskega rodu. Iz plebejskega so poseb. znani:

1. M. Antonius s priimkom Orator Mark Antonij Govornik, roj. l. 144, ded triumvira Marka Antonija, konz. l. 99, najslavnejši rim. govornik pred Ciceronom, Sulov pristaš, na Cinovo povelje so ga usmrtili besneči marijevci l. 88: Ci. idr.

2. njegov sin M. Ant. Creticus Mark Antonij Kretski; kot propretor l. 74 poslan na Sredozemsko morje proti pomorskim roparjem, napadel je Kreto in tam po mnogih izgubah umrl., od tod njegov vzdevek Creticus: Ci., S., T., Vell.

3. njegov brat C. (po drugih L.) Ant. Hybrida Gaj (Lucij) Antonij Hibrida, drugi sin Marka Antonija Govornika, hud grabežljivec, Sulov pristaš, pozneje skrivni udeleženec Katilinove zarote in zato sprva odločen nasprotnik Cicerona, potem l. 63 z njim konz. Že l. 70 je bil zaradi roparstva izključen iz senata, a kmalu zopet sprejet vanj; l. 59 obsojen kot udeleženec Katilinove zarote in zaradi izsiljevanja, čeprav ga je Cicero vneto zagovarjal: Ci., S., Val. Max.

4. M. Ant. (Triumvir), najstarejši sin Marka Antonija Kretskega, po svoji materi Juliji v bližnjem sorodstvu s Cezarjem, roj. l. 83, hud nasprotnik Cicerona (prim. Ciceronove orationes Philippicae proti njemu), vnet pristaš Cezarja, po čigar smrti je sklenil (l. 43) triumvirat z Oktavijanom in Lepidom; pozneje se je sprl z Oktavijanom, ki ga je premagal v bitki pri Akciju l. 31, potem pa se je Antonij v Aleksandriji sam usmrtil: Ci., C. idr.

5. njegovi otroci:
a) M. Ant. Antyllus Mark Antonij Antil, njegov in Fulvijin sin, ki mu je bilo po očetovi smrti namenjeno vladarstvo v Egiptu, a ga je dal Oktavijan usmrtiti: Suet.; njegov mlajši brat Iullus Ant. Jul Antonij, ki ga je mačeha Oktavija skrbno vzgojila, v cesarski rodbini zelo priljubljen sorodnik, ki ga je Avgust po očetovi smrti večkrat odlikoval, l. 2 pa hotel usmrtiti, ker se je baje na nedopusten način družil z njegovo hčerjo Julijo; baje je Jul prehitel prisilno usmrtitev s prostovoljno. Spesnil je ep Diomedejo v 12 spevih: H. (ki mu je posvetil 12. odo IV. knjige), T. idr.
b) Antōnia maior Antonija starejša, žena Lucija Domicija Ahenobarba, babica ces. Nerona: Suet., in Antōnia minor Antonija mlajša, žena Druza, brata ces. Tiberija, mati Germanika, ces. Klavdija in Livije: Plin., T. (ki napačno trdi, da je bila žena L. Domicija Ahenobarba), Suet.

6. L. Ant. Lucij Antonij, mlajši brat triumvira Antonija, se je bojeval l. 40 v peruzijski vojni proti Oktavijanu in Agripi: Ci.

7. Antōnia Antonija, hči ces. Klavdija, usmrčena na Neronovo povelje: T., Suet. — Drugi, ne temu rodu pripadajoči Antonii so:

1. Ant. Musa Antonij Muza, gr. zdravnik, ustanovitelj mrzlega zdravilišča v Rimu: H., Suet.

2. Ant. Primus Antonij Prim, Vespazijanov pristaš: Mart., T.

3. C. Ant. Saturnīnus Gaj Antonij Saturnin, se je vzdignil proti Domicijanu, upravitelju Gornje Germanije; ko ga je Norban Maksim premagal, ga je dal Domicijan usmrtiti: Mart., Suet. — Od tod

1. adj. Antōnius 3 Antonijev = triumvira Antonija: leges Lentulus in Ci. ep.; Antōniānus 3 Antonijev, in to
a) = triumvira Antonija: latrocinium Ci., partes Vell., Sen. ph.; subst. Antōniānī -ōrum, m antonijevci, Antonijevi pristaši: Lepidus in Ci. ep.; Antōniānae -ārum, f (sc. orationes = Philippicae) (Ciceronovi) govori proti Antoniju: Gell.
b) = govornika Antonija: dicendi ratio Ci.

2. subst. Antōniaster -trī, m antoniaster, zaničlj. = prevelik posnemovalec govornika Antonija: Ci. ap. Q. et ap. Prisc.

antonomasia -ae, f (gr. ἀντονομασία) zamenjava, antonomazija, govorna podoba = zamenjava lastnega imena s kakim epitetom, patronimom ali apelativom in obratno (npr. eversor Carthaginis nam. Scipio, Atrides nam Agamemnon, Antiphates nam. tyrannus idr.): Q. in slovničarji. Od tod adj. antonomasīvus 3 ki spada k zamenjavi (antonomaziji), ki tvori antonomazijo, antonomazijski: Serv.

Antorēs -īs, acc. -ēn, m Antor, Herkulov prijatelj: V.