-
affleō (adfleō) -ere jokati se pri (ob) čem ali s kom: Pl.; z dat.: flentibus adflent H.
-
affleurement [aflœrmɑ̃] masculin izravnanje; figuré nastop, pojavitev na površini
affleurement d'un filon pojavitev rudne žile na površini
-
affleurer [aflœre] verbe intransitif pojaviti se na površju zemlje (tal, vode); izstopati; doseči (rob, breg); izravnati
roc masculin qui affleure skala, ki se pokaže na površini
la rivière affleure ses bords reka sega do višine bregov
faire affleurer l'eau à la bouche (figuré) sline, skomine komu delati
-
afflict [əflíkt] prehodni glagol (with)
užalostiti, prizadeti; žaliti; okužiti
-
afflīctātiō (adflīctātiō) -ōnis, f (afflīctāre, adflīctāre) muka: Tert., Cod. Th., adflictatio (est) aegritudo cum vexatione corporis Ci.
-
afflīctātor (adflīctātor) -ōris, m (afflīctāre, adflīctāre) mučitelj: Tert.
-
afflicted [əflíktid] pridevnik (at, by, with)
žalosten, prizadet; trpeč, bolan
to be afflicted with trpeti zaradi
-
afflīctim (adflīctim), adv. (afflīctus, adflīctus) potrto, pobito: M. poet.
-
afflicting [əflíktiŋ] pridevnik (afflictingly prislov)
žalosten, bridek, boleč
-
afflīctiō (adflīctiō) -ōnis, f (afflīgere, adflīgere)
1. sunek, udarec proti čemu, v (na) kaj: afflictiones corporis Aug.
2. pren.
a) stiska, poniž(ev)anje: Cass.
b) potrtost, pobitost, žalost: Vulg., afflictionis irritae supervacua vexatio Sen. ph.
-
affliction [əflíkšən] samostalnik
užaloščenje; udarec; sila, beda, trpljenje, tuga, žalost; bolezen
the bread of affliction grenak kruh
-
affliction [-ksjɔ̃] féminin velika žalost, tuga
-
afflīctō (adflīctō) -āre -āvī -ātum (frequ. in intens. glag. afflīgere, adflīgere)
1. udarjati, biti ob (na) kaj, refl. se adflīctāre = biti se, tolči se na prsi (v znak žalosti): mulieres... adflictare sese, manus supplices ad caelum tendere S., (Piso)... semet adflictando... seditionem coeptabat T.; occ. (z udarjanjem) poškodovati, pokvariti, grdo zdelati: naves tempestas afflictabat C., quod rursus minuente aestu naves in vadis afflictarentur C., ut tempestate adversa vehementique vento ita afflictaretur Auct. b. Hisp.
2. pren. koga zdelati, tlačiti, stiskati, zatirati, mučiti, (o nesrečah) zadeti: vulneribus equites equosque T., Italiam luxuriā saevitiāque T., ne XIV legio... adflictaret Batavos T.; večinoma pass.: adflictantur coloniae Ci., turpius adflictatur res publ. Ci., gravius atque atrocius quam bello adflictari T., morbo adflictari Ci., L., T., Suet., foedo adflictari amore Lucr.; refl. in med. delati si težave in skrbi, giniti, propadati, žalostiti se: adflicter miser Pl., ne te adflictes Ter., cum Alcibiades se adflictaret Ci., adflictari lamentarique Ci.
-
afflīctor (adflīctor) -ōris, m (afflīgere, adflīgere) poniževalec, zatiralec: senatus odit te... afflictorem... ordinis ac nominis sui Ci.
-
afflīctrīx (adflīctrīx) -īcis, f (afflīctor, adflīctor) udarjajoča, zadevajoča ob kaj: nubes Ap.
-
afflīctus (adflīctus) -ūs, m (afflīgere, adflīgere) udarjanje, zadevanje ob kaj: nubium Ap.
-
affligé, e [-že] adjectif užaloščen, potrt, žalosten; prizadet
être affligé d'un cancer, d'un rhumatisme bolehati za rakom, revmatizmom
-
affligeant, e [-žɑ̃, t] adjectif beden, žalosten
nouvelle féminin affligeante žalostna novica
film masculin affligeant beden, ničvreden film
-
affliger [-že] verbe transitif užalostiti, potreti; prizadeti (bolezen)
être affligé biti užaloščen, potrt
s'affliger žalostiti se
je m'afflige, je suis affligé que ... žal mi je, da ...
je m'afflige de ne pouvoir vous aider žal mi je, da vam ne morem pomagati
-
affliggere*
A) v. tr. (pres. affliggo)
1. užalostiti, prizadeti:
la sua morte mi afflisse molto njegova smrt me je hudo prizadela
2. mučiti:
è afflitto da un continuo mal di testa stalno ga muči glavobol
B) ➞ affliggersi v. rifl. (pres. mi affliggo) žalostiti se, mučiti se, žreti se:
si affligge per cose da nulla za prazen nič se žre